Hompoš (Pohorski dvor)

Podravska

Severovzhodne obronke Pohorja obvladuje grad, ki je eden najstarejših na ozemlju današnje Slovenije in je tesno povezan z začetki srednjeveškega Maribora. Med 11. in 21. stoletjem je bil večkrat predelan in povečan, med letoma 2007 in 2008 pa je bil temeljito prenovljen. Prenova je razkrila številne zanimive podrobnosti iz njegove gradbene zgodovine.

Leta 1124 je v pisnih virih izpričan spanheimski ministerial vitez Wernherus de Hvzi. Stavbno-zgodovinske in arheološke raziskave v letih 2007 in 2008 so razkrile, da je bilo fevdalno središče na tej lokaciji zgrajeno že v 11. stoletju, zelo verjetno pa še prej, morda že leta 985, ko se prvič omenja bližnji kraj Razvanje. Izvorno ime gradu – Hvzi ali Haus v slovenščini pomeni hiša, torej zidana, utrjena (grajska) stavba. Grad je to ime obdržal do 14. stoletja, ko so ga dopolnili v določnejšo obliko Haus am Bacher (Grad na Pohorju), iz katere se je razvilo Hausambacher, Hausampacher ter slovenske popačenke Hausenpah, Hausenpoh in Hompoš. Slovensko ime Pohorski dvor je grad dobil šele po drugi svetovni vojni.

Hompoš so postavili na izbrani lokaciji, saj ga je na zahodu varovalo Pohorje, na severu in severovzhodu pa reka Drava. Vizualno je obvladoval velik del Dravskega polja. Prvotno zasnovo ali najstarejše jedro današnjega gradu predstavlja trdna hiša, ki sestavlja zahodno polovico današnjega južnega grajskega trakta. Trdna hiša ni stala povsem samostojno in je nasledila vsaj dve starejši srednjeveški gradnji na isti lokaciji. Vsaj od druge polovice 11. stoletja je bila obdana z močnim obzidjem v obliki pravokotnika, ki je bilo na izpostavljenih severni in zahodni strani debelo do 2 m, na vzhodu in južni strani pa okoli 1,7 m. Na vzhodni strani je bilo obzidje visoko okoli 7 m, na zahodni pa okoli 5,5 m. Vse srednjeveške grajske stavbe na območju vzhodnega Pohorja so zgrajene iz trdega pohorskega skrilavca. To kamnino je v primerjavi s peščenjakom zelo težko obdelovati, zato je zidovje brez izjeme sestavljeno iz grobo obklesanih kamnov.

Hompoški bergfrid so zgradili pred letom 1323, ko je listinsko izpričano, da je bil grad sestavljen iz dveh delov; polovico je predstavljal zgornji del gradu s stolpom, drugo polovico pa spodnji del gradu s kapelo. Do konca srednjega veka je bil Hompoš dokaj majhen in neugleden grad, saj ga Paolo Santonino, kancler oglejskega patriarha, v svojem popotnem dnevniku ob obisku savinjskega arhidiakonata leta 1487, – v primerjavi s sosednjim gradom Fram – ne omenja.

V prvi polovici 16. stoletja je bil grad deležen nekaterih prezidav, ki so bile verjetno posledica posedanja temeljev zaradi drsečega terena. Zaradi poškodb so podrli vrhnjo polovico visokega bergfrida, dvonadstropni ostanek stolpa pa so v obeh nadstropjih predelali za bivalne potrebe. Znižanemu stolpu so na južni strani prizidali dvonadstropni prizidek. Grad še naprej ni imel rezidenčnega pomena, saj so njegovi tedanji lastniki Stubenbergi bivali v večjem in udobnejšem Vurberku. Da je bil grad med manjšimi na Štajerskem, dokazuje tudi imenjski popis iz leta 1542, v katerem je Hompoš zelo skromno ocenjen. Baltazar II. gospod Stubenberg (ok. 1534–1583) je prebival na renesančno prenovljenem gradu Vurberk, Hompoš pa je zastavil. Hompoški grad se je začel razvijati kot manjše reprezentativno upravno in gospodarsko središče po prenehanju osmanske (turške) nevarnosti, ko je njegova utrdbena funkcija postala odveč. Ambiciozne renesančne predelave rezidenčnega dela gradu so se lotili v poznem 16. ali pa v 17. stoletju, vsekakor pred nastankom Vischerjeve upodobitve iz okoli leta 1680. Grad je tedaj v glavnih potezah dobil sedanjo podobo. Obsežna gradbena dela so morda izvedli tudi zaradi poškodb, ki jih je grad utrpel 7. maja 1635, ko je bil med velikim slovenskim kmečkim uporom zavzet in oplenjen.

V 18. in 19. stoletju je renesančno prezidani grad hitro menjaval svoje lastnike. V času lastništva Karla Krištofa pl. Curti-Francinija so v njem zgradili grajsko cerkev (sv. Petra), ki je leta 1740 postala hoška podružnica. Takrat so tudi za nadstropje nadzidali južni del pritličnega vzhodnega grajskega trakta iz 16. stoletja. Prodaja gradu leta 1764 je bila morda povezana s škodo zaradi požara, ki je grajsko poslopje prizadel prejšnje poletje. Ko je grad leta 1764 izgubil funkcijo rezidence graških dominikank in ko so bile vpeljane reforme cesarja Jožefa II., je grajska cerkev postala odveč, njeno končno usodo pa je leta 1805 zapečatila ukinitev tamkajšnjega beneficija. Nekdanjo grajsko cerkev so predelili na dve etaži, pri čemer so pritličje opremili z opečnimi kapastimi oboki, v zgornji polovici pa so uredili novo grajsko kapelo. Štiriosni severni del vzhodnega trakta je bil najverjetneje za eno etažo nadzidan v času lastništva Alojza pl. Feyrerja med letoma 1846 in 1877. Tako so izenačili višino severnega in vzhodnega trakta. Ko je grad malo pred letom 1878 obiskal Josef Andreas Janisch, je hompoški lastnik pl. Feyrer v njem hranil zbirki denarja in medalj, zbirko okoli 120 vrst lesa, manjšo zbirko mineralov, zbirko grbov in herbarij z okoliškimi rastlinami.

Okoli leta 1899 sta mati Marija in njen sin Janez Laval Anton grof Nugent-Pallavicini dala hompoški grad temeljito prenoviti v historični maniri. Tedaj je grad postal reprezentativna gorska rezidenca višjega plemstva, obenem pa se je iz središča fevdalnega gospostva prelevil v sedež sodobno urejenega veleposestva. Do leta 1891 sta dala pred severno grajsko fasado tedaj še zakonca grof in grofica Nugent urediti manjši geometrični parterni vrt, ki ga je krasil okrogli vodni bazen oziroma ribnik z neorenesančno fontano na sredini. V tem času so iz ravnice Dravskega polja do grajskega kompleksa zasadili tudi do danes ohranjen dvostranski lipov drevored, ki je z dolžino okoli 1 km eden najdaljših tovrstnih drevoredov v tem delu Evrope. Ko je Janez Laval Anton grof Nugent-Pallavicini leta 1911 grad prodal in se odselil, je s seboj najverjetneje odpeljal večino notranje opreme. Da je bil Hompoš v njegovem času lepo opremljen, pričajo kakovostne fotografije mariborskega fotografa Ferdinanda Weitzingerja iz obdobja med letoma 1891 in 1901.

Hompoš je bil za časa lastništva Pacherjev pl. Thienburgov po prvi svetovni vojni središče vzorno urejenega in naprednega kmetijskega veleposestva. V tridesetih letih 20. stoletja je bil grad za obiskovalce odprt kot penzion, ki je imel kopalnico, zunanje kopališče, teniško igrišče, mizo za namizni tenis, radio, avtomobilsko garažo in salon za igranje bridža, poslušanje glasbe in ples. Po okupaciji kraljevine Jugoslavije so Nemci leta 1941 v gradu uredili vojaško bolnišnico. Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 ga je nova komunistična oblast Margareti Pacher skupaj z opremo zaplenila, grad pa je postal del splošnega ljudskega premoženja. Leta 1947 je Ministrstvo za gradnje Ljudske republike Slovenije za izpraznjen grad, tedaj preimenovan v Pohorski dvor, izdalo gradbeno dovoljenje za njegovo adaptacijo. Dela so bila zaključena do leta 1952, ko so se v povsem prenovljenem grajskem kompleksu začela diplomatska pogajanja med Jugoslavijo in Avstrijo. Grad so v skladu z njegovo predvojno turistično namembnostjo preuredili v monden gorski sanatorij za potrebe jugoslovanskega zveznega ministrstva za notranje zadeve. Temeljito so preuredili tudi okolico gradu. Kopališče pred njegovo severno fasado je tedaj imelo večji in manjši bazen ter skakalnico. Prenovo grajskega kompleksa je najverjetneje vodil Plečnikov diplomant, arhitekt Vinko Glanz (1902–1977). Okrevališče za enakopravnejše državljane FLRJ je bilo v gradu zgolj do leta 1952, nato so v njem uredili sanatorij za tuberkulozne bolnike oziroma oddelek TBC mariborske bolnišnice z 260 bolniškimi posteljami. Leta 1972 se je v tamkajšnje prostore preselil oddelek za psihiatrijo mariborske bolnišnice, ki je tam ostal do leta 2005. V času dobrih treh desetletij je grad zaradi pomanjkljivega vzdrževanja precej propadel. Novo obdobje se je za grajski kompleks začelo po slovenski osamosvojitvi leta 1991. Mariborska Visoka kmetijska šola (sedanja Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru) je leta 1994 od državnega sklada kmetijskih zemljišč dobila za deset let v najem zemljišča in gospodarska poslopja posestva Pohorski dvor (60 ha njivskih površin, 55 ha sadovnjakov, 18 ha vinogradov, 22 ha travnikov in 180 ha gozdov). Tedaj je okoli gradu začel nastajati sodoben univerzitetni kmetijski center. Ko je šola po denacionalizaciji leta 2004 oziroma 2005 izgubila svoj sedež v stavbi nekdanjega bogoslovnega semenišča pod Kalvarijo v Mariboru, je bila sprejeta odločitev, da se sedež šole preseli na območje pri gradu Hompoš. Konstruktiven dialog med konservatorsko službo, lokalno skupnostjo, odločujočimi ljudmi z univerze in ministrstev ter končnimi uporabniki je v razmeroma kratkem času omogočil dogovor za revitalizacijo grajskega kompleksa in o načinu njene uresničitve. Na osnovi konservatorskega programa za prenovo gradu je arhitekturno podjetje Styria izdelalo projektno dokumentacijo za izvedbo gradbenih del. Dokaj radikalna prenova gradu je bila izvedena v letih 2007 in 2008. V grajskem kompleksu je bilo mogoče ustvariti 20 predavalnic, učne in raziskovalne laboratorije, kabinete, knjižnico, skupno kotlovnico, pisarne, sejno sobo in druge spremne prostore. Prenova je po eni strani omogočila revitalizacijo gradu in njegovo prilagoditev novim uporabnikom, po drugi strani pa njegovo celovito stavbno-zgodovinsko raziskavo in prezentacijo številnih kakovostnih historičnih prvin. Hompoš je eden redkih slovenskih gradov, h kateremu še vedno spada posestvo, večje od 300 ha. Danes je poleg blejskega gradu najstarejši ohranjeni grad v Sloveniji, ki ima še vedno sodobni uporabni namen.  Za njegovo navidezno skromno zunanjo podobo se skrivajo prvine, ki segajo do začetkov gradbenega snovanja v srednjem veku na Slovenskem in ga zato uvrščajo med najpomembnejše stavbne spomenike pri nas.

Namembnost


Fevdalno središče na tej lokaciji je bilo zgrajeno že v 11. stoletju, zelo verjetno pa še prej, morda že leta 985. Eden najstarejših gradov na ozemlju današnje Slovenije je tesno povezan z začetki srednjeveškega Maribora. Na Hompošu so živeli spanheimski, pozneje otokarski ministeriali ter nato oskrbniki gospodov Mariborskih, Walseejcev in Ptujskih. Od sredine 15. stoletja do prve tretjine 17. stoletja so njegovi lastniki bili gospodje Stubenbergi, zelo verjetni naročniki  renesančne predelave rezidenčnega dela gradu. S temi in mlajšimi predelavami je grad (p)ostal rezidenca številnih (nižjih) plemiških rodbin do konca prve svetovne vojne, ko je pod Pacherji pl. Thienburgi postal središče vzorno urejenega in naprednega kmetijskega veleposestva. V tridesetih letih 20. stoletja je bil grad za obiskovalce odprt kot penzion, po okupaciji kraljevine Jugoslavije leta 1941 pa so Nemci v gradu uredili vojaško bolnišnico.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Okrevališče
  • Sanatorij

Današnja namembnost

  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda

Izpostavljeno


predromanika, romanika, renesansa, historizem
stolp, bergfrid, grad, predgradje, obrambno obzidje, šivani vogal, gospodarsko poslopje, nižinski grad, vrt

Severovzhodne obronke Pohorja obvladuje grad, ki je eden najstarejših na ozemlju današnje Slovenije in je tesno povezan z začetki srednjeveškega Maribora. Med 11. in 21. stoletjem je bil večkrat predelan in povečan, med letoma 2007 in 2008 pa je bil temeljito prenovljen. Prenova je razkrila številne zanimive podrobnosti iz njegove gradbene zgodovine.

Leta 1124 je v pisnih virih izpričan spanheimski ministerial vitez Wernherus de Hvzi. Stavbno-zgodovinske in arheološke raziskave v letih 2007 in 2008 so razkrile, da je bilo fevdalno središče na tej lokaciji zgrajeno že v 11. stoletju, zelo verjetno pa še prej, morda že leta 985, ko se prvič omenja bližnji kraj Razvanje. Izvorno ime gradu – Hvzi ali Haus v slovenščini pomeni hiša, torej zidana, utrjena (grajska) stavba. Grad je to ime obdržal do 14. stoletja, ko so ga dopolnili v določnejšo obliko Haus am Bacher (Grad na Pohorju), iz katere se je razvilo Hausambacher, Hausampacher ter slovenske popačenke Hausenpah, Hausenpoh in Hompoš. Slovensko ime Pohorski dvor je grad dobil šele po drugi svetovni vojni.

Hompoš so postavili na izbrani lokaciji, saj ga je na zahodu varovalo Pohorje, na severu in severovzhodu pa reka Drava. Vizualno je obvladoval velik del Dravskega polja. Prvotno zasnovo ali najstarejše jedro današnjega gradu predstavlja trdna hiša, ki sestavlja zahodno polovico današnjega južnega grajskega trakta. Trdna hiša ni stala povsem samostojno in je nasledila vsaj dve starejši srednjeveški gradnji na isti lokaciji. Vsaj od druge polovice 11. stoletja je bila obdana z močnim obzidjem v obliki pravokotnika, ki je bilo na izpostavljenih severni in zahodni strani debelo do 2 m, na vzhodu in južni strani pa okoli 1,7 m. Na vzhodni strani je bilo obzidje visoko okoli 7 m, na zahodni pa okoli 5,5 m. Vse srednjeveške grajske stavbe na območju vzhodnega Pohorja so zgrajene iz trdega pohorskega skrilavca. To kamnino je v primerjavi s peščenjakom zelo težko obdelovati, zato je zidovje brez izjeme sestavljeno iz grobo obklesanih kamnov.

Hompoški bergfrid so zgradili pred letom 1323, ko je listinsko izpričano, da je bil grad sestavljen iz dveh delov; polovico je predstavljal zgornji del gradu s stolpom, drugo polovico pa spodnji del gradu s kapelo. Do konca srednjega veka je bil Hompoš dokaj majhen in neugleden grad, saj ga Paolo Santonino, kancler oglejskega patriarha, v svojem popotnem dnevniku ob obisku savinjskega arhidiakonata leta 1487, – v primerjavi s sosednjim gradom Fram – ne omenja.

V prvi polovici 16. stoletja je bil grad deležen nekaterih prezidav, ki so bile verjetno posledica posedanja temeljev zaradi drsečega terena. Zaradi poškodb so podrli vrhnjo polovico visokega bergfrida, dvonadstropni ostanek stolpa pa so v obeh nadstropjih predelali za bivalne potrebe. Znižanemu stolpu so na južni strani prizidali dvonadstropni prizidek. Grad še naprej ni imel rezidenčnega pomena, saj so njegovi tedanji lastniki Stubenbergi bivali v večjem in udobnejšem Vurberku. Da je bil grad med manjšimi na Štajerskem, dokazuje tudi imenjski popis iz leta 1542, v katerem je Hompoš zelo skromno ocenjen. Baltazar II. gospod Stubenberg (ok. 1534–1583) je prebival na renesančno prenovljenem gradu Vurberk, Hompoš pa je zastavil. Hompoški grad se je začel razvijati kot manjše reprezentativno upravno in gospodarsko središče po prenehanju osmanske (turške) nevarnosti, ko je njegova utrdbena funkcija postala odveč. Ambiciozne renesančne predelave rezidenčnega dela gradu so se lotili v poznem 16. ali pa v 17. stoletju, vsekakor pred nastankom Vischerjeve upodobitve iz okoli leta 1680. Grad je tedaj v glavnih potezah dobil sedanjo podobo. Obsežna gradbena dela so morda izvedli tudi zaradi poškodb, ki jih je grad utrpel 7. maja 1635, ko je bil med velikim slovenskim kmečkim uporom zavzet in oplenjen.

V 18. in 19. stoletju je renesančno prezidani grad hitro menjaval svoje lastnike. V času lastništva Karla Krištofa pl. Curti-Francinija so v njem zgradili grajsko cerkev (sv. Petra), ki je leta 1740 postala hoška podružnica. Takrat so tudi za nadstropje nadzidali južni del pritličnega vzhodnega grajskega trakta iz 16. stoletja. Prodaja gradu leta 1764 je bila morda povezana s škodo zaradi požara, ki je grajsko poslopje prizadel prejšnje poletje. Ko je grad leta 1764 izgubil funkcijo rezidence graških dominikank in ko so bile vpeljane reforme cesarja Jožefa II., je grajska cerkev postala odveč, njeno končno usodo pa je leta 1805 zapečatila ukinitev tamkajšnjega beneficija. Nekdanjo grajsko cerkev so predelili na dve etaži, pri čemer so pritličje opremili z opečnimi kapastimi oboki, v zgornji polovici pa so uredili novo grajsko kapelo. Štiriosni severni del vzhodnega trakta je bil najverjetneje za eno etažo nadzidan v času lastništva Alojza pl. Feyrerja med letoma 1846 in 1877. Tako so izenačili višino severnega in vzhodnega trakta. Ko je grad malo pred letom 1878 obiskal Josef Andreas Janisch, je hompoški lastnik pl. Feyrer v njem hranil zbirki denarja in medalj, zbirko okoli 120 vrst lesa, manjšo zbirko mineralov, zbirko grbov in herbarij z okoliškimi rastlinami.

Okoli leta 1899 sta mati Marija in njen sin Janez Laval Anton grof Nugent-Pallavicini dala hompoški grad temeljito prenoviti v historični maniri. Tedaj je grad postal reprezentativna gorska rezidenca višjega plemstva, obenem pa se je iz središča fevdalnega gospostva prelevil v sedež sodobno urejenega veleposestva. Do leta 1891 sta dala pred severno grajsko fasado tedaj še zakonca grof in grofica Nugent urediti manjši geometrični parterni vrt, ki ga je krasil okrogli vodni bazen oziroma ribnik z neorenesančno fontano na sredini. V tem času so iz ravnice Dravskega polja do grajskega kompleksa zasadili tudi do danes ohranjen dvostranski lipov drevored, ki je z dolžino okoli 1 km eden najdaljših tovrstnih drevoredov v tem delu Evrope. Ko je Janez Laval Anton grof Nugent-Pallavicini leta 1911 grad prodal in se odselil, je s seboj najverjetneje odpeljal večino notranje opreme. Da je bil Hompoš v njegovem času lepo opremljen, pričajo kakovostne fotografije mariborskega fotografa Ferdinanda Weitzingerja iz obdobja med letoma 1891 in 1901.

Hompoš je bil za časa lastništva Pacherjev pl. Thienburgov po prvi svetovni vojni središče vzorno urejenega in naprednega kmetijskega veleposestva. V tridesetih letih 20. stoletja je bil grad za obiskovalce odprt kot penzion, ki je imel kopalnico, zunanje kopališče, teniško igrišče, mizo za namizni tenis, radio, avtomobilsko garažo in salon za igranje bridža, poslušanje glasbe in ples. Po okupaciji kraljevine Jugoslavije so Nemci leta 1941 v gradu uredili vojaško bolnišnico. Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 ga je nova komunistična oblast Margareti Pacher skupaj z opremo zaplenila, grad pa je postal del splošnega ljudskega premoženja. Leta 1947 je Ministrstvo za gradnje Ljudske republike Slovenije za izpraznjen grad, tedaj preimenovan v Pohorski dvor, izdalo gradbeno dovoljenje za njegovo adaptacijo. Dela so bila zaključena do leta 1952, ko so se v povsem prenovljenem grajskem kompleksu začela diplomatska pogajanja med Jugoslavijo in Avstrijo. Grad so v skladu z njegovo predvojno turistično namembnostjo preuredili v monden gorski sanatorij za potrebe jugoslovanskega zveznega ministrstva za notranje zadeve. Temeljito so preuredili tudi okolico gradu. Kopališče pred njegovo severno fasado je tedaj imelo večji in manjši bazen ter skakalnico. Prenovo grajskega kompleksa je najverjetneje vodil Plečnikov diplomant, arhitekt Vinko Glanz (1902–1977). Okrevališče za enakopravnejše državljane FLRJ je bilo v gradu zgolj do leta 1952, nato so v njem uredili sanatorij za tuberkulozne bolnike oziroma oddelek TBC mariborske bolnišnice z 260 bolniškimi posteljami. Leta 1972 se je v tamkajšnje prostore preselil oddelek za psihiatrijo mariborske bolnišnice, ki je tam ostal do leta 2005. V času dobrih treh desetletij je grad zaradi pomanjkljivega vzdrževanja precej propadel. Novo obdobje se je za grajski kompleks začelo po slovenski osamosvojitvi leta 1991. Mariborska Visoka kmetijska šola (sedanja Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru) je leta 1994 od državnega sklada kmetijskih zemljišč dobila za deset let v najem zemljišča in gospodarska poslopja posestva Pohorski dvor (60 ha njivskih površin, 55 ha sadovnjakov, 18 ha vinogradov, 22 ha travnikov in 180 ha gozdov). Tedaj je okoli gradu začel nastajati sodoben univerzitetni kmetijski center. Ko je šola po denacionalizaciji leta 2004 oziroma 2005 izgubila svoj sedež v stavbi nekdanjega bogoslovnega semenišča pod Kalvarijo v Mariboru, je bila sprejeta odločitev, da se sedež šole preseli na območje pri gradu Hompoš. Konstruktiven dialog med konservatorsko službo, lokalno skupnostjo, odločujočimi ljudmi z univerze in ministrstev ter končnimi uporabniki je v razmeroma kratkem času omogočil dogovor za revitalizacijo grajskega kompleksa in o načinu njene uresničitve. Na osnovi konservatorskega programa za prenovo gradu je arhitekturno podjetje Styria izdelalo projektno dokumentacijo za izvedbo gradbenih del. Dokaj radikalna prenova gradu je bila izvedena v letih 2007 in 2008. V grajskem kompleksu je bilo mogoče ustvariti 20 predavalnic, učne in raziskovalne laboratorije, kabinete, knjižnico, skupno kotlovnico, pisarne, sejno sobo in druge spremne prostore. Prenova je po eni strani omogočila revitalizacijo gradu in njegovo prilagoditev novim uporabnikom, po drugi strani pa njegovo celovito stavbno-zgodovinsko raziskavo in prezentacijo številnih kakovostnih historičnih prvin. Hompoš je eden redkih slovenskih gradov, h kateremu še vedno spada posestvo, večje od 300 ha. Danes je poleg blejskega gradu najstarejši ohranjeni grad v Sloveniji, ki ima še vedno sodobni uporabni namen.  Za njegovo navidezno skromno zunanjo podobo se skrivajo prvine, ki segajo do začetkov gradbenega snovanja v srednjem veku na Slovenskem in ga zato uvrščajo med najpomembnejše stavbne spomenike pri nas.

Namembnost

Fevdalno središče na tej lokaciji je bilo zgrajeno že v 11. stoletju, zelo verjetno pa še prej, morda že leta 985. Eden najstarejših gradov na ozemlju današnje Slovenije je tesno povezan z začetki srednjeveškega Maribora. Na Hompošu so živeli spanheimski, pozneje otokarski ministeriali ter nato oskrbniki gospodov Mariborskih, Walseejcev in Ptujskih. Od sredine 15. stoletja do prve tretjine 17. stoletja so njegovi lastniki bili gospodje Stubenbergi, zelo verjetni naročniki  renesančne predelave rezidenčnega dela gradu. S temi in mlajšimi predelavami je grad (p)ostal rezidenca številnih (nižjih) plemiških rodbin do konca prve svetovne vojne, ko je pod Pacherji pl. Thienburgi postal središče vzorno urejenega in naprednega kmetijskega veleposestva. V tridesetih letih 20. stoletja je bil grad za obiskovalce odprt kot penzion, po okupaciji kraljevine Jugoslavije leta 1941 pa so Nemci v gradu uredili vojaško bolnišnico.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Okrevališče
  • Sanatorij

Današnja namembnost

  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda

Lastniki

(?) Okoli 985, grof Rahvin (Rachwin), ki mu rimsko-nemški cesar Oton III. podeli obsežna zemljišča na območju današnjega Razvanja; grof Rahvin je morda dal zgraditi Hompoš

Okoli 1035–1147, grofje Spanheimi

Po 1035–1065, Sigfrid I. grof Spanheim

1065–1096, Engelbert I. grof Spanheim

1096–1147, Bernard grof Spanheim (imenovan Mariborski; ok. 1080–1147)

1147–1164, štajerski mejni grof Otokar III. (1125–1164), nečak in dedič Bernarda Mariborskega; okoli leta 1160 je dal na levem bregu Drave na sedanjem griču Piramida zgraditi večji grad Marchburch (Grad v marki), ki je postal novo središče t. i. Podravske mejne grofije. Po nastanku novega gradu je Hompoš izgubil velik del prvotnega pomena, a gradu niso opustili

Od poznega 13. stoletja–okoli 1348, gospodje Mariborski, štajerski deželnoknežji fevdniki

Okoli 1348, Oton II. Mariborski zamenja Hompoš kot deželnoknežji fevd z Ulrikom Walseejevcem

Okoli 1348–1352, Ulrik II. Walsee (†  1359), štajerski deželni glavar med 1329–1359

1352–1359 (?), Friderik Walsee, Ulrikov sin

1359–1363, Eberhard VIII. Walsee, edini še živeči Ulrikov sin, tudi štajerski deželni glavar med 1359–1361; večji del svoje dediščine je predal teti Dimuti, Celjskim grofom in Ptujskim gospodom

1363–1438, gospodje Ptujski

1363–1385, Hartnid V. Ptujski

1385–1420, Bernard Ptujski, Hartnidov sin

1420–1438, Friderik IX. Ptujski, Bernardov sin

1438–1441, Agnes Ptujska († 1451), sestra Friderika IX.; z njeno drugo poroko leta 1432 z Leutoldom gospodom Stubenbergom preide Hompoš k Stubenbergom

1441/51–pred 1630, gospodje Stubenbergi

1441/51–1469, Leutold gospod Stubenberg

1469–1480, Janez gospod Stubenberg, Leutoldov sin

1480–1524, Janezova sinova Gašper († 1524) in Baltazar I. († 1509)

1524–1539, Gašperjeva sinova Franc in Ambrož (oba † 1541); po končni delitvi dediščine Hompoš pripade starejšemu Francu, ki se vanj preseli

1541–1583, Baltazar II. gospod Stubenberg, mladoletni Frančev sin; grad je dal v zastavo, sam pa je živel na Vurberku

1583–1599, Baltazarjevi sinovi Franc (1556–1598), Danijel (1557–1594), Jurij (1560–1620), Viljem (1561–pred 1589), Gašper (1563–pred 1589), Janez (1567–pred 1594) in Jurij Sigmund (1570–1632); grad je pretežno v zastavi

1599–okoli 1630, brata Jurij in Jurij Sigmund ter njun nečak Franc ml. († 1636), sin pokojnega najstarejšega brata Franca Stubenberga

Pred 1630, Franc ml. gospod Stubenberg svoj delež gospostva Hompoš proda Volfgangu IV. (XIII.) gospodu Stubenbergu (1600–1668) z gradu Cmurek

Okoli 1632, Volfgang IV. (XIII.) gospod Stubenberg ga proda Gotfridu baronu Tattenbachu (1607–1640)

Okoli 1632–1640, Gotfrid baron (od 1637 grof) Tattenbach; oporočno določi, naj se Hompoš proda za poplačilo dolgov

1635, v velikem kmečkem uporu tega leta puntarji grad (7. maja) zavzamejo in oplenijo

1640–1645, mladoletni sin Janez (poznan kot Ivan) Erazem grof Tattenbach (1631–1671) z materjo-skrbnico Rozino Suzano grofico Tattenbach, roj. baronico Eibiswald; mati-skrbnica grad proda ritmojstru Sigmundu Sultznu pl. (od leta 1646 vitezu) Sulzburgu

(?) Pred 1687, grad oziroma gospostvo Hompoš naj bi bilo v lasti nekega člana rodbine Walters

1687–1713, plemiška rodbina Conti

1687–okoli 1702, Janez Jakob pl. Conti

Okoli 1702–1713, Karel Janez Jožef pl. Conti, sin Janeza Jakoba; grad proda baronu Haydeggu

1713–1725, Sebastijan Haidt (tudi Haydt) baron Haydegg

1725–1738, Karel Krištof pl. Curti-Francini

1738–1740, Anton Karel pl. Curti-Francini, sin Karla Krištofa; grad proda pl. Balconu

1740–1744, Anton pl. Balcon de Scalda Sol; po njegovi smrti grad pripade njegovi vdovi

1744–1751, Marija Jožefa Frančiška pl. Balcon, roj. grofica Khuenburg (1694–1751)

1751–1764, edina preživela hči Marija Jožefa pl. Balcon je grad in vso preostalo dediščino podarila dominikankam samostana v Gradcu, kamor je sama vstopila

1764–1766, bratje Janez Krstnik, Anton in Jožef Posanner pl. Ehrenthal; grad hitro prodajo

1766–okoli 1800, Maksimilijan Ksaver pl. Stremnitzberg

Okoli 1800–1802, Jožefa Derglauschnigg, roj. pl. Stremnitzberg, hči Maksimilijana Ksaverja; grad proda grofu Attemsu

1802–1810, Kristijan Avgust Anton grof Attems-Heiligenkreuz (1759–1810) z ženo Frančiško, roj. grofico Korzensky Tereschau (1771–1824); ovdovela Frančiška grad proda pl. Ritterju

1813–1828, Adolf pl. Ritter; grad proda grofu Attemsu

1828–1846, Herman grof Attems; grad proda pl. Feyrerju

1846–1877, Alojz pl. Feyrer (1822–1885) z Dunaja; grad proda grofu Nugentu

1877–pred 1891, Laval Jeremija Anton grof Nugent (1843–1923); malo pred nakupom se je v drugo poročil z Marijo grofico Pallavicini-Fibbia markizo Centurioni (1850–1909), s katero sta na Hompošu živela do njune ločitve pred letom 1891

Pred 1891–1909, Marija in njen sin Janez Laval Anton grof Nugent (oziroma Nugent-Pallavicini-Centurioni-Fibbia; 1877–1930)

1909–1911, Janez Laval Anton grof Nugent-Pallavicini-Centurioni-Fibbia; grad proda pl. Thienburgu

1911–1941/45, družina Pacher pl. Thienburg

1911–1913, Friderik Ludvik Pacher pl. Thienburg; po njegovi smrti dve leti pozneje je posestvo pripadlo njegovi vdovi Margareti

1941–1945, nemški okupator  v gradu uredi vojaško bolnišnico

1945, po koncu druge svetovne vojne je grad nacionaliziran in odvzet Margareti Pacher

1947–1952, izpraznjen grad, tedaj preimenovan v Pohorski dvor, je deležen adaptacije; v teh letih v njem okrevališče za enakopravnejše državljane FLRJ; 1952 postane mondeni gorski sanatorij

1952–1972, v gradu urejen sanatorij za tuberkulozne bolnike oziroma oddelek TBC mariborske bolnišnice

1972–2005, v gradu oddelek za psihiatrijo mariborske bolnišnice

2007–2008, popolna prenova in revitalizacija gradu

2008–danes, sedež Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru

Hompoš v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Interjer Hompoša, razglednica, 20. stoletje (Pokrajinski arhiv Maribor)

Grajska kapela, razglednica, 20. stoletje (Pokrajinski arhiv Maribor)

Obnovljena fasada (©Igor Sapač)

Pisarniški prostor s freskami (©Igor Sapač)

Detajl freske (©Igor Sapač)

Detajl freske (©Igor Sapač)

Srednjeveški polsteber (©Igor Sapač)

Pivola 11, Hoče, Slovenija

Literatura

Arhiv ZVKDS OE Maribor, grad Hompoš (EŠD 8944).

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, INDOK  center: Odlok o razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor  (Medobčinski uradni vestnik, št. 5/92-80, 4/2011-79, 21/2011-398).

Martin BELE, Friderik V. Ptujski, v: Kronika, 64/2, 2016, str. 135–146.

Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 2, Maribor 1988.

Jože CURK, Oris gradbene zgodovine Pohorja, v: Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), n. v. 23, 1987, 1, str. 83–106.

Karl Friedrich von FRANK, Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823, 4. Band (O–Sh), Schloss Senftenegg 1973, in 5. Band (Si–Z), Schloss Senftenegg 1974.

Matjaž GRAHORNIK, Demografska in zemljiškoposestna podoba Dravskega polja v drugi polovici 17. stoletja, magistrsko delo, Maribor 2015.

Matjaž GRAHORNIK, »Prispevki k starejši zgodovini Miklavža na Dravskem polju do konca 16. stoletja«, Kronika, 58/2, 2010, str. 313–330.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen, Band I, Graz 1878.

Jože KOROPEC, Hoška davnina do srede 17. stoletja, v: Hoče 850: območje hoške pražupnije I, Hoče 1996, str. 127–216.

Jože KOROPEC, Iz zgodovine Razvanja do leta 1700, v: Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN), n. v. 22/1, 1986, str. 24–31.

Jože KOROPEC, Mi smo tu. Veliki punt na Slovenskem v letu 1635, Maribor 1985.

Jože KOROPEC, Srednjeveški pohorski dvor, v: Kronika, 18/2, 1970, str. 76–79.

Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005.

Johann LOSERTH, Geschichte des Altsteirischen Herren- und Grafenhauses Stubenberg, Graz 1911.

Hannes Peter NASCHENWENG, Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Band I: Abele bis Juritsch, Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/1, Graz 2020.

Eva PEZDIČEK, Pivola – grad Hompoš, v: Varstvo spomenikov, 44, 2008, str. 210.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Hans PIRCHEGGER, Landesfürst und Adel in Steiermark während des Mittelalters. 2. Teil: Die Stubenberger, ihre Zweige, ihr Besitz und ihre bedeutendsten Dienstmannen, Graz 1955.

Tone RAVNIKAR, Maribor v 12. stoletju. 850 let prve omembe Maribora, Gradivo za zgodovino Maribora, zvezek 39, Maribor 2014.

Eva in Igor SAPAČ, Stavbna zgodovina in prenova gradu Hompoš (Pohorski dvor) pri Mariboru,  v: Patriae et orbi: essays on Central European art and architecture = študije o srednjeevropski umetnosti; Festschrift in honour of Damjan Prelovšek = jubilejni zbornik za Damjana Prelovška, Ljubljana 2015, str. 211–262.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 1. knjiga: Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990.

Peter ŠTIH, K predzgodovini mesta Maribor, v: Studia Historica Slovenica, 6/2–3, 2006, str. 243–260.

Dejan ZADRAVEC, Plemiška družina Tattenbach in njihove posesti na Štajerskem, v: Podravina, 7, 14, 2008, str. 52–74.

E-heritage, http://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=8944 (Pivola – Grad Hompoš)

Data Matricula, https://data.matricula-online.eu/sl/

http://fkbv.um.si/index.php/o-fakulteti/zgodovina/novi-prostori-fkbv-v-gradu-hompos

https://de.wikipedia.org/wiki/Pettau_(Adelsgeschlecht)

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji